 Zakaj pišemo o tem?
Zato, ker na spletu lahko najdemo veliko primerov, kjer avtorji vede ali nevede napačno interpretirajo ateizem in mu navdajajo lažne oznake, najverjetneje zato, da lažje zavedejo bralca, ki o tej tematiki še ni prebral veliko literature:
Kratek odgovor na vprašanje: Ne, ateizem je stanje odsotnosti religije. Ateizem ni vera v kakršnemkoli smislu besede, ni vera v nevero, ni vera v zanikanje boga, ampak je odsotnost prepričanja v obstoj boga (če posplošimo lahko govorimo tudi o neveri v vse nadnaravno). Dolg odgovor: Da odgovorimo na vprašanje moramo najprej opredeliti kaj je religija. Fran pravi slednje:
V Zakonu o verski svobodi (7. člen) je za nas že opredeljen termin cerkve oziroma verske skupnosti, s katerim si lahko pomagamo pri odgovarjanju na vprašanje:
Sledeč tem razlagam, ateizem ne more biti vera oziroma religija, saj ne nosi nobene trditve, da bog ne obstaja, niti ne nosi zanikanja česarkoli. Ateizem predstavlja zgolj nevero oziroma neprepričanje v trditve, da obstaja bog (če posplošimo lahko govorimo tudi o nevero v nadnaravno), kar je ravno obratno od tega, kar zakon pravi o verskih skupnosti, da imajo isto veroizpoved, niti nima posebnega sistema naukov, vrednot, norm, saj ima vsak posameznik sebi lasten sistem, ki ni nikjer dorečen ali zapisan kot edini pravilni.
0 Comments
 Ateizem je samo ena stvar, ki jo lahko izrazimo na več načinov: Neverovanje v boga. Neprepričanost v boga. Pomanjkanje zaupanja v trditev, da bog obstaja, saj za to trditev ni dovolj dokazov.
Kaj ateizem ni? Ateizem ni zanikanje obstoja boga. Ateizem ne trdi, da bog ne obstaja, saj se to zgodi šele pri bolj specifični vrsti ateizma: gnostičnemu ateizmu. Zakaj je torej tako pomembno, da se javnost seznani s pomenom ateizma? Vsi ateisti so drugačni, skupno jim je le to, da ne nosijo prepričanja o bogu, zato je tudi odgovorov na to vprašanje mnogo. Ateizem je skozi leta skorajda postal nadpomenka za vključevanje različnih tematik, ki vplivajo na življenje ljudi vsepovsod po svetu. S tem, ko se borimo za ateizem, pravzaprav želimo povedati, da se borimo za:
Najprej začnimo z enostavno razlago pomenov besed gnosticizem, agnosticizem, teizem in ateizem. Gnosticizem se nanaša na to, ali trdimo, da neko stvar vemo, da nosimo znanje resnice o neki stvari, medtem ko se teizem nanaša zgolj na to, ali v boga verjamemo ali ne verjamemo.
Če s temi izrazi opisujemo osebo, se posamezna pojma teizma in gnosticizma med seboj ne izključujeta:
 Dodatna pojasnitev gnosticizma: Če neke stvari ne vemo zato, ker je ni mogoče dokazati (dokaži, da zobna vila ne obstaja), ali ker nam še ni bilo predstavljenih zadostnih primernih dokazov, potem smo okoli te stvari agnostični. To pomeni, da smo okoli večine stvari na svetu agnostičnih, saj dejansko večine stvari ne vemo in jih ne moremo dokazati, ampak o njih izražamo le določeno mero prepričanja. Ko dosežemo zadostno mero primernih dokazov in s tem zadostno mero prepričanja, takrat lahko govorimo o gnosticizmu (globalno segrevanje, evolucija ...). Začnimo še z zahtevnejšim delom, to je razlago takšnega opredeljevanja oseb, saj različni slovarji ponujajo različne definicije, kar lahko privede do nerazumevanja pojmov. Kaj pravijo Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU? (Februar 2019)
Zato, da nimamo samo slovenske definicije besed, podajamo še definicije iz slovarjev Oxforda (O) in Cambridgea (C):
Zaradi različnih definicij moramo sami izbrati tiste, ki prinašajo najboljšo razlago pomena besede. Kako vemo katera razlaga je najboljša? Predlagamo, da si pogledamo vse definicije za posamezno besedo in utemeljimo zakaj je posamezna razlaga primerna oziroma neprimerna.
Tako bi se najboljša definicija glasila tako (z veseljem jo kadarkoli zamenjamo za boljšo): Gnosticizem je izraz, ki predstavlja posameznikovo znanje o neki stvari do te mere, da trdi, da to stvar zagotovo ve, da nosi znanje o resničnosti te stvari.
Agnosticizem je izraz, ki predstavlja posameznikovo neznanje o neki stvari do te mere, da ne more trditi, da to stvar zagotovo ve, da nosi znanje o resničnosti te stvari.
Zaradi čim večjega spektra različnih prepričanj o bogovih je bolje, da definicijo ne omejimo na božje vplivanje na svet, saj ni nujno, da vsi ki verjamejo v boga, verjamejo tudi v njegov vpliv na svet, tako kot to predpostavljata SSKJ in slovar Oxforda. Tako bi se najboljša definicija glasila tako (z veseljem jo kadarkoli zamenjamo za boljšo): Teizem je izraz, ki predstavlja posameznikovo prepričanje oziroma vero v boga ali bogove (ne glede na to, ali trdi ali ne trdi, da ve, da bog obstaja).
Ateizem je izraz, ki predstavlja posameznikovo neprepričanje oziroma nevero v boga ali bogove (ne glede na to, ali trdi ali ne trdi, da ve, da bog obstaja).
Preden začnemo razmišljati o ateizmu, moramo postaviti nekaj osnovnih temeljev, iz katerih bomo na strani tudi izhajali.
Če v spletni SSKJ vtipkamo besedo ateizem dobimo slednja gesla:
S tem, ko govorimo kaj ateizem je, lahko povemo tudi kaj ateizem ni. Ateizem ni prepričanje o neobstoju boga, temveč odsotnost prepričanja, da bog je.
V tem je velika razlika, saj ateizem sam po sebi ne daje nikakršne trditve, temveč izraža le odsotnost prepričanja o trditvi, da bog je, saj za to trditev še ni bilo predstavljenih dokazov. Gnostični in agnostični ateizem Obstaja dve stopnji prepričanja o obstoju boga. Gnostični ateizem predstavlja skrajno prepričanje, da Bog ne obstaja in ne dopušča nobene druge možnosti. Agnostični ateizem pa je zaradi nezmožnosti dokazovanja neobstoja boga bolj konzervativen, ko govori o obstoju in zato dopušča možnosti obstoja boga, vseeno pa zavrača boga kot legitimen vir, ki bi predpostavljal edine pravilne etične ali moralne zakone. Implicitni in eksplicitni ateizem Ko govorimo o vpletenosti razmišljanja o veri, govorimo o implicitnem in eksplicitnem ateizmu. Implicitni ateizem se nanaša na najširšo skupino ljudi, saj vključuje vse posameznike, ki se svojega ateizema ali zavedajo ali ne. Za definicijo lahko vzamemo besede Paula Heinricha Dietricha, ki je leta 1772 dejal: "Vsi otroci se rodijo ateisti, saj ne posedujejo koncepta boga. Podobno je leta 1979 izrekel tudi George Hamilton Smith: "Človek, ki ni seznanjen s konceptom teizma je prav tako ateist, ker ne verjame v boga." Implicitni ateizem za ateiste predpostavlja prav vse, ki ali ne verjamejo ali pa sploh niso razmišljali o obstoju boga. V nasprotju s tem mišljenjem pa Ernest Nagel poudarja, da je pravi ateizem le izrecni, tisti za katerega se zavestno odločimo. V tem primeru torej zavrača ateizem v obsegu odsotnosti teizma. Sama definicija označuje filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja, ali da njegovega obstoja ni mogoče dokazati; zato je vera vanj nesmiselna. Ateizem pa se v današnjem času uporablja predvsem v smislu zavračanja vseh neutemeljenih verovanj, ne le tistih, ki opredeljujejo obstoj bogov. Širša raba besede ateizem lahko zajema različne tipe religij, ki lahko delimo na podlagi:
Zadnja točka, predmet čaščenja, je tista na katero moramo biti pozorni, kadar govorimo o ateizmu, saj moramo jasno izraziti ali menimo ateizem v širšem ali ožjem pomenu besede. Religije po predmetu čaščenja delimo na:
Sama beseda ateizem se nanaša le na tretjo točko, teizem. Posameznikova definicija ateizma se zato lahko razlikuje od tega, ali ima posameznik sam v mislih širšo ali ožjo sliko pojmovanja ateizma - neverovanja v katerokoli izmed religij, neprepričanosti v dokazljivost boga, ali neprepričanost v boga nasploh. Gnostični ateisti gredo celo tako daleč, da trdijo, da boga ni.
Religije lahko delimo na podlagi:
1. Stopnje razvitosti: razvite in prvobitne Za prvobitne religije praviloma štejemo tradicionalne religije Afrike, Avstralije, Oceanije in prvobitnih ljudstev Amerike, medtem ko med razvite religije štejemo vse, ki so dosegle visoko raven institucionaliziranosti, so torej zelo popularne. Te so: krščanstvo, islam, budizem in druge znane religije. 2. Razširjenosti: univerzalne (svetovne) in lokalne (narodne ali etične) Lokalne religije so tiste, ki so se izoblikovale iz verovanja določenega plemena, ljudstva oz. naroda, sami privrženci pa menijo, da njihova religija ni primerna tudi za druge, ki ne spadajo znotraj te zaprte skupnosti. Bolj kot na pisano besedo se lokalna religija ohranja skozi ustno izročilo, le redkoma torej preko pisanih t.i. svetih besedil. Za Univerzalne religije je značilno, da so - ali si želijo biti - pomembe za ves svet, saj se obračajo k posameznikom ne glede na njegovo etično poreklo, socialni status, raso … Vse svetovne religije zaradi svoje širine privržencev temeljijo na svetih besedilih, katerih pisci ali začetniki so večinoma nepotrjeni s strani raziskovalcev. Verske pripovedi teh univerzalnih religij - krščanstvo, islam, budizem – vsebujejo vrsto idej odrešitve. 3. Stopnje organiziranosti: ohlapno in strogo organizirane religije Ohlapno organizirane religije ne temeljijo na hierarhiji ali centralizaciji moči, posamezni deli pa imajo visoko stopnjo avtonomije. Strogo organizirane religije so praviloma zelo centralizirane, z veliko močjo klera in dogmatskih ter za člane obvezujočimi razlagami besedil. 4. Težnje po širitvi: misijonarske in nemisijonarske Misijonarske religije želijo svoj nauk nenehno razširjati (pridobivati nove člane), nemisijonarske pa so izrazito krajevne, brez želje po širjenju. 5. Predmet čaščenja: enostavni supernaturalizem, animizem, teizem in etične religije Enostavni supernaturalizem Je značilen za manjše, predindustrijske družbe, znotraj katerih ljudje verjamejo v nevidno silo (»mana«), ki pozitivno ali negativno vpliva na njihova življenja tudi preko naravnih pojavov in predmetov. Mana je brez konkretnih značilnosti, je razpršena, brezoblična in različna od duhov in božanstev. Da bi verniki pridobili naklonjenost mane, v kakršnikoli obliki pač že, se ukvarjajo z različnimi rituali, ki se v svojem bistvu zelo blizu magiji. Animizem Predstavlja verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja. Duhovi naj bi prebivali v živalih, rastlinah, skalah, zvezdah, včasih pa tudi v ljudeh. Ena izmed posebnih oblik animizma je totemizem, ki določa posebno vez ali sorodstvo članov skupnosti z njihovim totemom. Totem je ponavadi izražen skozi žival, ki skupnost varuje pred raznovrstnimi nesrečami, saj v njej prebivajo duhovi umrlih prednikov. Iz tega razloga za totem velja tabu, ki se nanaša na prepoved ubijanja in uživanje totema. Znotraj animizma imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje … ) Teizem Teizem se predstavlja kot verovanje v boga ali več bogov (mono- in politeizem). Politeizem lahko skozi zgodovino prepoznamo v staroslovanski, egipčanski, starogrški in rimski religiji, dandanes pa kot primer politeizma najpogosteje omenjamo hinduizem in šintoizem. Monoteistične religije, ki se jih prakticira še danes so židovska, krščanska in islamska religija. Vse so visoko institucionalizirane, in organizirane, vse poznajo profesionalne verske voditelje in vse imajo izhodišče v svetih knjigah. Etične religije Skupni imenovalec etičnih religij je sistem abstraktnih idealov. V središču religij - daoizem, konfucionizem in budizem - niso bogovi ali božanstva. Iz tega razloga religij ne moremo opredeliti na ozkost boga ali nadnaravnih bitij ipd. Zanje je značilna izrazita usmerjenost k doseganju moralne in duhovne čistosti človeka. Ukvarja se s problemi vsakdanjega človeka in nima potrebe po veri v boga. |
Stopnje razvitosti religije: