Preden začnemo razmišljati o ateizmu, moramo postaviti nekaj osnovnih temeljev, iz katerih bomo na strani tudi izhajali.

Če v spletni SSKJ vtipkamo besedo ateizem dobimo slednja gesla: 

1.      ateízem  -zma m (ȋ) tajenje, nepriznavanje boga, brezboštvo: popoln ateizem ♦ filoz. filozofska smer, ki zanika eksistenco boga
2.      a...  ali à... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: ahuman, alogičen, amoralnost; asepsa, ateizem
3.      ateístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na ateizem, brezbožen: ateistični svetovni nazor / ateistična literatura, propaganda, vzgoja
4.      ìreligióznost  -i ž (ȉ-ọ̑) redko brezverstvo, ateizem: širjenje ireligioznosti / izraziti svojo ireligioznost
5.      teízem  -zma m (ȋ) filoz. nazor, ki priznava boga in njegovo vplivanje na svet: vplivi teizma; teizem in ateizem

S tem, ko govorimo kaj ateizem je, lahko povemo tudi kaj ateizem ni. Ateizem ni prepričanje o neobstoju boga, temveč odsotnost prepričanja, da bog je.
V tem je velika razlika, saj ateizem sam po sebi ne daje nikakršne trditve, temveč izraža le odsotnost prepričanja o trditvi, da bog je, saj za to trditev še ni bilo predstavljenih dokazov.

Gnostični in agnostični ateizem
Obstaja dve stopnji prepričanja o obstoju boga. Gnostični ateizem predstavlja skrajno prepričanje, da Bog ne obstaja in ne dopušča nobene druge možnosti. Agnostični ateizem pa je zaradi nezmožnosti dokazovanja neobstoja boga bolj konzervativen, ko govori o obstoju in zato dopušča možnosti obstoja boga, vseeno pa zavrača boga kot legitimen vir, ki bi predpostavljal edine pravilne etične ali moralne zakone.

Implicitni in eksplicitni ateizem
Ko govorimo o vpletenosti razmišljanja o veri, govorimo o implicitnem in eksplicitnem ateizmu. 
Implicitni ateizem se nanaša na najširšo skupino ljudi, saj vključuje vse posameznike, ki se svojega ateizema ali zavedajo ali ne. Za definicijo lahko vzamemo besede Paula Heinricha Dietricha, ki je leta 1772 dejal: "Vsi otroci se rodijo ateisti, saj ne posedujejo koncepta boga. Podobno je leta 1979 izrekel tudi George Hamilton Smith: "Človek, ki ni seznanjen s konceptom teizma je prav tako ateist, ker ne verjame v boga." Implicitni ateizem za ateiste predpostavlja prav vse, ki ali ne verjamejo ali pa sploh niso razmišljali o obstoju boga.
V nasprotju s tem mišljenjem pa Ernest Nagel poudarja, da je pravi ateizem le izrecni, tisti za katerega se zavestno odločimo. V tem primeru torej zavrača ateizem v obsegu odsotnosti teizma.
​
Sama definicija označuje filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja, ali da njegovega obstoja ni mogoče dokazati; zato je vera vanj nesmiselna. Ateizem pa se v današnjem času uporablja predvsem v smislu zavračanja vseh neutemeljenih verovanj, ne le tistih, ki opredeljujejo obstoj bogov.

Širša raba besede ateizem lahko zajema različne tipe religij, ki lahko delimo na podlagi: 

Zadnja točka, predmet čaščenja, je tista na katero moramo biti pozorni, kadar govorimo o ateizmu, saj moramo jasno izraziti ali menimo ateizem v širšem ali ožjem pomenu besede.

Religije po predmetu čaščenja delimo na:

Sama beseda ateizem se nanaša le na tretjo točko, teizem. Posameznikova definicija ateizma se zato lahko razlikuje od tega, ali ima posameznik sam v mislih širšo ali ožjo sliko pojmovanja ateizma - neverovanja v katerokoli izmed religij, neprepričanosti v dokazljivost boga, ali neprepričanost v boga nasploh. Gnostični ateisti gredo celo tako daleč, da trdijo, da boga ni.

Religije lahko delimo na podlagi:

1. Stopnje razvitosti
2. Razširjenosti
3. Stopnje organiziranosti
4. Težnje po širitvi
5. Predmeta čaščenja 

     1. Stopnje razvitosti: razvite in prvobitne
​
Za prvobitne religije praviloma štejemo tradicionalne religije Afrike, Avstralije, Oceanije in prvobitnih ljudstev Amerike, medtem ko med razvite religije štejemo vse, ki so dosegle visoko raven institucionaliziranosti, so torej zelo popularne. Te so: krščanstvo, islam, budizem in druge znane religije.

      2. Razširjenosti: univerzalne (svetovne) in lokalne (narodne ali etične)

Lokalne religije so tiste, ki so se izoblikovale iz verovanja določenega plemena, ljudstva oz. naroda, sami privrženci pa menijo, da njihova religija ni primerna tudi za druge, ki ne spadajo znotraj te zaprte skupnosti. Bolj kot na pisano besedo se lokalna religija ohranja skozi ustno izročilo, le redkoma torej preko pisanih t.i. svetih besedil.

​Za Univerzalne religije je značilno, da so - ali si želijo biti - pomembe za ves svet, saj se obračajo k posameznikom ne glede na njegovo etično poreklo, socialni status, raso … Vse svetovne religije zaradi svoje širine privržencev temeljijo na svetih  besedilih, katerih pisci ali začetniki so večinoma nepotrjeni s strani raziskovalcev. Verske pripovedi teh univerzalnih religij - krščanstvo, islam, budizem – vsebujejo vrsto idej odrešitve.

    3. Stopnje organiziranosti: ohlapno in strogo organizirane religije

Ohlapno organizirane religije ne temeljijo na hierarhiji ali centralizaciji moči, posamezni deli pa imajo visoko stopnjo avtonomije.

Strogo organizirane religije so praviloma zelo centralizirane, z veliko močjo klera in dogmatskih ter za člane obvezujočimi razlagami besedil.

      4. Težnje po širitvi: misijonarske in nemisijonarske

Misijonarske religije želijo svoj nauk nenehno razširjati (pridobivati nove člane), nemisijonarske pa so izrazito krajevne, brez želje po širjenju.

      5. Predmet čaščenja: enostavni supernaturalizem, animizem, teizem in etične religije

   Enostavni supernaturalizem

Je značilen za manjše, predindustrijske družbe, znotraj katerih ljudje verjamejo v nevidno silo (»mana«), ki pozitivno ali negativno vpliva na njihova življenja tudi preko naravnih pojavov in predmetov. Mana je brez konkretnih značilnosti, je razpršena, brezoblična in različna od duhov in božanstev. Da bi verniki pridobili naklonjenost mane, v kakršnikoli obliki pač že, se ukvarjajo z različnimi rituali, ki se v svojem bistvu zelo blizu magiji.

    Animizem

Predstavlja verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja. Duhovi naj bi prebivali v živalih, rastlinah, skalah, zvezdah, včasih pa tudi v ljudeh. Ena izmed posebnih oblik animizma je totemizem, ki določa posebno vez ali sorodstvo članov skupnosti z njihovim totemom. Totem je ponavadi izražen skozi žival, ki skupnost varuje pred raznovrstnimi nesrečami, saj v njej prebivajo duhovi umrlih prednikov. Iz tega razloga za totem velja tabu, ki se nanaša na prepoved ubijanja in uživanje totema. Znotraj animizma imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje … )

    Teizem

Teizem se predstavlja kot verovanje v boga ali več bogov (mono- in politeizem). 
Politeizem lahko skozi zgodovino prepoznamo v staroslovanski, egipčanski, starogrški in rimski religiji, dandanes pa kot primer politeizma najpogosteje omenjamo hinduizem in šintoizem.
Monoteistične religije, ki se jih prakticira še danes so židovska, krščanska in islamska religija. Vse so visoko institucionalizirane, in organizirane, vse poznajo profesionalne verske voditelje in vse imajo izhodišče v svetih knjigah.

    Etične religije 

Skupni imenovalec etičnih religij je sistem abstraktnih idealov. V središču religij - daoizem, konfucionizem in budizem - niso bogovi ali božanstva. Iz tega razloga religij ne moremo opredeliti na ozkost boga ali nadnaravnih bitij ipd. Zanje je značilna izrazita usmerjenost k doseganju moralne in duhovne čistosti človeka. Ukvarja se s problemi vsakdanjega človeka in nima potrebe po veri v boga.