|
Religije lahko delimo na podlagi:
1. Stopnje razvitosti: razvite in prvobitne Za prvobitne religije praviloma štejemo tradicionalne religije Afrike, Avstralije, Oceanije in prvobitnih ljudstev Amerike, medtem ko med razvite religije štejemo vse, ki so dosegle visoko raven institucionaliziranosti, so torej zelo popularne. Te so: krščanstvo, islam, budizem in druge znane religije. 2. Razširjenosti: univerzalne (svetovne) in lokalne (narodne ali etične) Lokalne religije so tiste, ki so se izoblikovale iz verovanja določenega plemena, ljudstva oz. naroda, sami privrženci pa menijo, da njihova religija ni primerna tudi za druge, ki ne spadajo znotraj te zaprte skupnosti. Bolj kot na pisano besedo se lokalna religija ohranja skozi ustno izročilo, le redkoma torej preko pisanih t.i. svetih besedil. Za Univerzalne religije je značilno, da so - ali si želijo biti - pomembe za ves svet, saj se obračajo k posameznikom ne glede na njegovo etično poreklo, socialni status, raso … Vse svetovne religije zaradi svoje širine privržencev temeljijo na svetih besedilih, katerih pisci ali začetniki so večinoma nepotrjeni s strani raziskovalcev. Verske pripovedi teh univerzalnih religij - krščanstvo, islam, budizem – vsebujejo vrsto idej odrešitve. 3. Stopnje organiziranosti: ohlapno in strogo organizirane religije Ohlapno organizirane religije ne temeljijo na hierarhiji ali centralizaciji moči, posamezni deli pa imajo visoko stopnjo avtonomije. Strogo organizirane religije so praviloma zelo centralizirane, z veliko močjo klera in dogmatskih ter za člane obvezujočimi razlagami besedil. 4. Težnje po širitvi: misijonarske in nemisijonarske Misijonarske religije želijo svoj nauk nenehno razširjati (pridobivati nove člane), nemisijonarske pa so izrazito krajevne, brez želje po širjenju. 5. Predmet čaščenja: enostavni supernaturalizem, animizem, teizem in etične religije Enostavni supernaturalizem Je značilen za manjše, predindustrijske družbe, znotraj katerih ljudje verjamejo v nevidno silo (»mana«), ki pozitivno ali negativno vpliva na njihova življenja tudi preko naravnih pojavov in predmetov. Mana je brez konkretnih značilnosti, je razpršena, brezoblična in različna od duhov in božanstev. Da bi verniki pridobili naklonjenost mane, v kakršnikoli obliki pač že, se ukvarjajo z različnimi rituali, ki se v svojem bistvu zelo blizu magiji. Animizem Predstavlja verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja. Duhovi naj bi prebivali v živalih, rastlinah, skalah, zvezdah, včasih pa tudi v ljudeh. Ena izmed posebnih oblik animizma je totemizem, ki določa posebno vez ali sorodstvo članov skupnosti z njihovim totemom. Totem je ponavadi izražen skozi žival, ki skupnost varuje pred raznovrstnimi nesrečami, saj v njej prebivajo duhovi umrlih prednikov. Iz tega razloga za totem velja tabu, ki se nanaša na prepoved ubijanja in uživanje totema. Znotraj animizma imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje … ) Teizem Teizem se predstavlja kot verovanje v boga ali več bogov (mono- in politeizem). Politeizem lahko skozi zgodovino prepoznamo v staroslovanski, egipčanski, starogrški in rimski religiji, dandanes pa kot primer politeizma najpogosteje omenjamo hinduizem in šintoizem. Monoteistične religije, ki se jih prakticira še danes so židovska, krščanska in islamska religija. Vse so visoko institucionalizirane, in organizirane, vse poznajo profesionalne verske voditelje in vse imajo izhodišče v svetih knjigah. Etične religije Skupni imenovalec etičnih religij je sistem abstraktnih idealov. V središču religij - daoizem, konfucionizem in budizem - niso bogovi ali božanstva. Iz tega razloga religij ne moremo opredeliti na ozkost boga ali nadnaravnih bitij ipd. Zanje je značilna izrazita usmerjenost k doseganju moralne in duhovne čistosti človeka. Ukvarja se s problemi vsakdanjega človeka in nima potrebe po veri v boga.
0 Comments
|
